Dve leti nazaj smo vzgojiteljice stale na igrišču. Gledale smo proti šoli, ki se ponaša s častitljivo starostjo in si v glavi slikale podobo novega vrtca. Nestrpno smo čakale na pričetek gradnje. Sedaj, dve leti kasneje, imamo nov vrtec pred seboj. Svetel, moderen, prostoren. Še lepši, kot smo si ga predstavljale. Zagotovo pa v svojih pričakovanjih nismo bile edine. Z nami so čakali in sanjali tudi otroci. Kako so oni vse skupaj doživljali? Bili so zelo potrpežljivi, brez težav so sprejeli vso razbijanje, vrtanje, delavce in orodje na hodnikih, sprejeli so tudi dejstvo, da nismo mogli uporabljati igrišča. Nič jim ni bilo pretežko. Veselila in spodbujala jih je misel, da gradijo nov vrtec zanje. Tudi sami so postali pravi mali arhitekti, inženirji, gradbeniki, ko smo spoznavali, kako se gradijo hiše pri nas in po svetu, iz česa so strehe, stene, kaj vse je potrebno, da »zraste« hiša, stavba ali vrtec. Ugotovili so, da so lahko srečni, hvaležni, da živijo v takšnem okolju in jim je vse omogočeno v takšni meri, kot jim je. Prav tako kot me, so polni pričakovanj čakali na nov vrtec. Ko smo že pri potrpežljivosti in hvaležnosti. Prav je, da otroci te vrednote razvijajo od malih nog, prav tako pa tudi ljubezen, prijateljstvo, zavedanje, da je vsak posameznik pomemben. Dejstvo je, da ta stavba ne bi postala vrtec brez njih, brez otrok. Šele oni so s 1. septembrom vanjo vdihnili življenje in ji omogočili, da postane vrtec. Hkrati pa se zavedamo, da je prav vsak od nas prispeval svoj košček k tej sestavljanki, da je sedaj popolna, da smo lahko danes tukaj in si delimo te trenutke. Zato torej iskrena hvala prav vsakemu, ki je s svojim trudom omogočil, da je »zrastel« ta nov, prečudovit vrtec. Mi pa se bomo trudili, da bo »rastel« še naprej.
Vzgojiteljice enote vrtca Žitečka vas
